Zadnjič sem našla stran pobarvanke.si, pa so prišli spomini na plan. Kot mali pišek, ko sem še bila, se spomnim, da sta mami in oči vedno ob večerih gledala televizijo, prvo poročila potem pa tisti film, ki pride za poročili, mi pa smo vsi skupaj bili v dnevni sobi, jaz pa sem najraje barvala na mizici pobarvanke. To mi je bilo vedno najlepše, takšni skupni družinski večeri. Ali pa moji so bili zunaj na vrtu, je bil kar velik vrt no, jaz pa sem imela eno takšno mizico, za katero sem vedno govorila, da bom prodajala tam zelenjavo in pa en hlod kamor sem se lahko usedla, moja dva starša sta pa delala na vrtu, jaz pa tam sedela in barvala pobarvanke. Jaaa, to so bili časi in pol! Upam, da bomo z mojo bodočo družino, ko jo bom enkrat imela, da bomo tako povezani, kot smo povezani z mojimi starši. Ni ga lepšega, kot pa da je družina povezana, da ni kreganja, da ni nasilja družini, to je najbolj važno. In z mojima dvema se spomnim, da smo ponavadi šli vsak vikend ziher po trgovinah, malo nabaviti hrano, ker čez teden ni bilo časa za hodit v trgovino in za vikend sem vedno dobila en zvezek s pobarvankami, ker sem tako ali tako čez teden cel zvezek pobarvala. Hja res sem bila nora na to in še zdaj če bi imela čas bi kdaj šla barvat, ampak ne sama, s kakšnim otrokom, ker ni tako zabavno, če sam barvaš. Saj, ko bom mamica bom barvala na veliko, ampak ni še čas za to, hehe.
