Stroškovna inflacija se pojavi, kadar prihaja do zmanjšanja agregatne ponudbe zaradi povečanja stroškov ob sorazmerno visoki nezaposlenosti in nizki stopnji izkoriščenosti zmogljivosti.
Takšne razmere prikazuje začetna situacija v točki E0, kjer je dejanski BDP precej nižji od potencialnega (YF). Do povečanja stroškov in s tem do premika krivulje agregatne ponudbe navzgor (iz AS0 v AS1) lahko pride na primer zaradi pritiska sindikatov na povečanje plač, zaradi povečanih cen uvoznih surovin, zaradi dogovorov oligopolnih podjetij o zviševanju cen in podobno. Oblikuje se nižji ravnoteženi BDP na ravni Y1 ob večji ravnovesni ravni cen (P1). Takšno gibanje agregatnega proizvoda in cen je bilo v začetku sedemdesetih let presenečenje za ekonomske teoretike, saj so do tedaj praviloma povezovali inflacijo z večanjem BDP. Inflacijo so namreč razlagali le s povečanjem povpraševanja, zanemarili pa so vpliv ponudbe, ki lahko če se zmanjša, sproži inflacijske pritiske. Takšne razmere v gospodarstvu, ko inflacijo spremljata upadanje BDP in recesija, imenujemo stagflacija. To je torej inflacija v gospodarstvu, ki se sooča z recesijo.
Če se inflacija stroškov pojavi zaradi sindikalnih pritiskov na povečanje plač, običajno vzpodbudi tudi porast povpraševanja in tako pride tudi do inflacije povpraševanja. Zato sta stroškovna inflacija in inflacija povpraševanja medsebojno soodvisni in ju ni mogoče ločeno pojasnjevati.
