Kolikokrat ste se v svojem življenju stepli? Z bratom, sestro, prijateljem, sorodnikom ali kom drugim? In, kako je to bilo videti? Smešno, boleče? Kakorkoli, vemo, da nasilje ni najboljša pot, pa vendar se nam je že kdaj zgodilo, da smo uporabili pesti. Seveda je to največ v času otroštva, ko nas nekdo ujezi, ker nam vzame igračo, nas porine, se zaljubi v isto deklico/fantka kot smo se mi, itd. Potem sčasoma to izzveni in nekako ne čutimo potrebe po takšnem vedenju ampak zadeve rešujemo z besedami in ne pestmi.
Obstaja pa tudi druga možnost in sicer, da se odločimo za borilne veščine. Mogoče smo samo navdušenec in spremljamo stanje, mogoče pa smo aktiven udeleženec in se katere od teh tudi učimo. Kar ne pomeni, da jo bomo kasneje izrabili v neprimerne namene ampak zgolj za samoobrambo, če bi bilo potrebno ali morebitna tekmovanja.
Recimo karate je ena od borilnih veščin, ki je požela ogromno uspehov in vedno več ljudi se odloča prav za to vrsto borilne veščine. Velikokrat opazimo, da že starši od majhnih nog svoje otroke vpisujejo v razne klube, kjer se lahko ti poskusijo kot karateist. Verjetno ne bo prav vsakemu to všeč, ampak nič za to, obstajajo še druge. Mnogi pa se najdejo. Klubov, ki poučujejo tovrstno disciplino je kar nekaj, veliko jih je prav v Ljubljani in s svojim znanjem ter spretnostjo nas ali naše otroke učijo prav tega, zaradi česar smo tam – karate borilne veščine.
Ni pa vse borba in tepež, veliko je v tem, da hkrati tudi storimo nekaj zase, saj dandanes živimo prehitro, pozabljamo nase in je pomembno, da sprostimo slabo energijo in se tudi pravilno gibljemo. S treningi karateja bomo zagotovo sprostili nakopičeno energijo, se znebili napornega stresa in se dodobra pretegnili.
To je le ena od borilnih veščin, ki nam lahko doprinese veliko dobrega, sploh našim otrokom, ki na žalost v današnjem času, zaradi kupa drugih obveznosti, težje storijo kaj zase.
Kakorkoli, vemo, da nasilje ni najboljša pot, pa vendar se nam je že kdaj zgodilo, da smo uporabili pesti. Seveda je to največ v času otroštva, ko nas nekdo ujezi, ker nam vzame igračo, nas porine, se zaljubi v isto deklico/fantka kot smo se mi, itd. Potem sčasoma to izzveni in nekako ne čutimo potrebe po takšnem vedenju ampak zadeve rešujemo z besedami in ne pestmi.
