Mejna osebnostna motnja je vrsta osebnostne motnje, za katero so značilna močna čustvovanja, slaba ali celo izkrivljena samopodoba, nestabilni medosebni odnosi.
Osebe, ki trpijo za mejno osebnostjo motnjo, se zelo pogosto samopoškodujejo, lahko se poslužujejo tudi nevarnih oblik vedenja. Omenjena motnja se torej nanaša na občutek in vedenje, ki se osebi, ki to doživlja, zdita čisto ustrezni in upravičeni.
Kazalo vsebine:
Mejna osebnostna motnja pod različnimi poimenovanji
Seveda pa se mejna osebnostna motnja lahko najde tudi pod drugimi poimenovanji, na primer mom motnja ali pa borderline osebnostna motnja. Ne glede na poimenovanje gre za motnjo, ki navadno vključuje simptome, kot so neprimerni čustveni odzivi, zelo impulzivno vedenje, zgodovina nestabilnih odnosov.
Mom motnja je duševna motnja, za katero je značilna izkrivljena samopodoba, skupaj s težavami pri uravnavanju čustev in vzdrževanju odnosov.
Seveda vse omenjene težave ljudem s to motnjo lahko precej otežijo življenje. Težko uspešno zaključijo šolanje, težko ohranjajo stabilne službe oziroma delavna mesta, prav tako težko ohranijo dolgoročne zdrave odnose.
Se človek z osebnostno motnjo zaveda, da dela narobe?
Mejna osebnostna motnja je motnja, ki se je prizadeta oseba ne zaveda prav dobro. Človek s takšno vrsto motnje se torej ne zaveda, da je njegovo vedenje ali pa da so njegovi miselni vzorci neprimerni. Verjame celo nasprotno. Meni namreč, da je njegov odnos povsem pravilen oziroma ustrezen.
Pri tej osebnostni motnji vsekakor lahko daleč najbolj pomaga psihoterapija.
Ko pa se oseba z mejno osebnostno motnjo končno odloči za pomoč pri strokovnjaku, pri njem meni, da je njegov problem povzročila neka druga oseba ali pa celo situacija.
