Kabine za fotografiranje se danes pojavljajo predvsem na krajih, ki bi jih francoski antropolog Marc Augé označil za ne-kraje, kraje brez obraza (non-lieux): na kolodvorih, letališčih, postajah podzemne železnice in orjaških nakupovalnih središčih – krajih, kjer se odvija razosebljanje, saj so ljudje tam le del brezimne in brezoblične človeške gruče in se morajo zategadelj identificirati, izkazovati svojo istovetnost z dokumenti, ki jih morajo na povelje dati na vpogled predstavnikom oblasti. Kajti – kot ugotavlja Federica Muzzarelli – zgodovina kabin za avtomatsko fotografiranje in zgodovina naprav, s katerimi so oblasti želele ovekovečiti obraze najzloglasnejših zločincev, je potekala po vzporednih tirnicah. Nekje vmes se je rodila osebna raba fotoaparata, ki se je v rokah slehernika spremenil v pripravo, s katero je beležil utrinke iz vsakdanjega življenja (prvo priročnejšo pripravo za fotografiranje, je trgu leta 1888 predstavil George Eastman, ki se je v anale fotografije zapisal z znamko Kodak), razburkana domišljija umetnika pa je uveljavila tudi nove načine uporabe. Konec 20. let 20. stoletja se je v Parizu s fotoaparatom poigral Raymond Queneau, ki je izdelal več posnetkov samega sebe, kar bi lahko imeli za nekakšno vizualno različico poznejših Vaj v slogu. Belgijski slikar René Magritte se je za zaveso fotoavtomata pačil do neprepoznavnosti, posnetki njegovih grimas pa naj bi vplivali na njegov (surrealistični) slikarski opus. Pred fotografskim objektivom marsikoga popade želja, da bi prevzel kako drugo identiteto, naredil kako obsceno potezo, se razgalil in tako raziskal globočine možnosti spreminjanja identitete. »Pozivam vse policiste, naj me identificirajo na podlagi fotografije v mojem vozniškem dovoljenju,« je nekoč zapisal Umberto Eco in imel pri tem v mislih zločinski izraz, ki se nehote prikrade na obraz fotografiranca v avtomatski kabini, kar se po Ecu zgodi, ker se znajde v podobnih okoliščinah, v kakršnih fotografirajo osumljence na policiji.
Foto de Donostia – San Sebastian hacia 1908. (Photo credit: Wikipedia)
Kabine začarale tudi režiserje.
Poleg številnih umetnikov so čaru kabine za avtomatsko fotografiranje podlegli tudi režiserji, ki so jo vključevali v svoje filme: Jean-Luc Goddard v Masculin féminin (1966), kjer fotoavtomat postane prizorišče vročih igric med moškim in žensko; pojavi se še v Wendersovem Alice v mestih (Alice in den Städten) in Lesterjevem Supermanu III. V zares zvezdniškem žaru je neugledna stara kabina za fotografiranje zažarela v Nenavadni usodi Amélie Poulain (Le destin fabuleux d’Amélie Poulain), kjer glavna junakinja najde izvoljenca svojega srca prav zaradi njegovega nenavadnega konjička: zbira namreč spodletele fotografije, ki jih nezadovoljni obiskovalci kabine za fotografiranje po razvitju zavržejo, piše La Stampa.
